Raka skozi čas

Objavljeno: 14.02.2014

Vas Raka se razprostira deloma ob vznožju, deloma na južnem pobočju pogorja, ki se rasteza od Mirne do Krškega. Vzpetine so Vinji vrh, Zabuč, Senice in Raški vrh. Skozi pobočje, ki pripada KS Raka tečejo trije potoki: Račna, Lokavec in Orehovec. V Lokavec se izliva potok Orehovec, ki dobiva vodo iz izvirov »Cerin in Polter«. Vsi trije potočki se izlivajo proti jugu v reko Krko. »Cerin« ima menda ime po tem, ker voda počasi »curi« ali kot pravijo tukajšnji prebivalci »ceri«.

V kraju je razvito tudi vinogradništvo. Leta 1890 je vinograde napadla trtna uš, zato so jih prebivalci v tistem času precej opuščali; vse dokler ni v kraj prišla trta amerikanka.
Po pripovedovanju starejših ljudi, so bili prvotni prebivalci Rake naseljeni Nemci, ki pa so se razselili. Kasnejši naseljenci so bili slovenskega porekla ter so se tu počasi naselili iz vseh krajev.
Samo ime Raka, naj bi izviralo odtod, ker naj bi bila na današnjih »Rupah«, tam, kjer je sedaj vodnjak, neka globoka jama, ki se je imenovala »Arche«, in pomeni po naše rakev.
Raka se ponaša tudi z gradom, ki je menda eden najstarejših na Dolenjskem. Kot prvega lastnika omenjajo nekega graščaka »Archarja« ali kot so ga imenovali »Raški gospod«. Kasnejši lastniki naj bi bili Turjačani in grofica Auersperg.

Prebivalci Rake so bili podložni gradu in so se imenovali »hofstädterji«. Ker je grad Raka nekoliko dvignjen nad okolico, so takrat, kadar je bilo potrebno opravljati večja dela, klicali tlačane na delo s tkzv. »Sprachrohrom«. Neposlušne tlačane je dala tedanja grofica Barbara Bela, ki je slovela po svoji krutosti, pretepsti ter privezati na sramotilni kamen, ki ga še danes najdemo ob poti, ki vodi h gradu. Ravno ta grofica, ki so jo opisovali kot zelo kruto, je menda prebivalce vasi Ardro odvezala tlake. Vzrok za to naj bi tičal v njeni naklonjenosti do nekega svobodnjaka iz te vasi. Prebivalci ostalih vasi so bili Ardrjanom nevoščljivi in so jim nadeli ime »Psajnarji«. Ta vzdevek se jih je držal zelo dolgo in je bil znan vse do pričetka 1. svetovne vojne.

Pred kmečkimi upori je bil grad mnogo večji in je imel tam, kjer je danes grajsko poslopje (dvorišče), visok stolp. Kmetje so grad napadli in ga zažgali. Zgorel je le prvi del s stolpom. Ker so uporni kmetje grajski gospodi hoteli povrniti vse muke in krivice, so jih ujeli ter vpregli v plug. Kasneje so jih tudi zaprli v podzemno jamo v Laščah. Sosednji graščaki Brestaniškega gradu, pa so prišli grajski gospodi na pomoč. Le te je o dogodku obvestila neka krajanka iz Ardra. Kmetje so se razšli, grajska gospoda pa se je zopet vrnila na grad. Kraj, kjer so bili graščaki zaprti, je menda izdala neka tlačanka, ki je bila skrivna graščakova ljubezen. Tlačani so jo iz maščevalnosti zato ubili. Grad je grajska gospoda po tem dogodku renovirala in takšen je z izjemo manjših sprememb še danes.

Okoli gradu, kjer so današnja Bajčeva gospodarska poslopja so bili lepo urejeni vrtovi in park, pod gradom pa so imeli urejene velike tople grede. Tu je bil tudi velik ribnik imenovan »Ribik«, po katerem naj bi se prevažali s čolni. V njem so gojili tudi vrsto žlahtnih rakov, ki pa naj bi jih uničila kuga, ki se je menda razširila najprej ob Egejskem morju ter do tu prišla po reki Krki. Ob ribniku je bil tudi velik drog, na katerega so izobesili zastavo, kadar so imeli oziroma pričakovali goste.

V času turških vpadov so Turki ogrožali tudi tukajšnje prebivalstvo. Ker se le to ni bilo sposobno braniti, ni bilo drugega izhoda, kot da si poiščejo zavetje. Skrivali so se po bližnjih gozdovih. Eno izmed takih pribežališč naj bi bilo tudi na Mikotah, kjer se še danes neki gozd imenuje »Skrvada«. Po pripovedovanjih so imeli prebivalci skrivališče tudi v Gradišču. Bilo je to nekoliko utrjeno mesto, od koder so odbijali turške vpade, če je bilo potrebno.

V letih 1809 – 1812 so imeli Francozi v teh krajih svojo vojsko. Bil je to čas Ilirskih provinc. »Vežbališče« je bilo baje na neki jasi severovzhodno od Ardra. V tem času so bili posajeni tudi topoli, ki so še danes vidni ob cesti pri gradu in jih tukajšnji prebivalci nazivajo »palme«. V bližini Rake, v Gradišču je bil menda tudi rudnik v katerem so kopali železovo rudo. Njegov lastnik naj bi bil sam baron Žiga Zois. Še danes so vidni sledovi, kjer naj bi bili kopali železovo rudo.

Vse do naslednjega znanega lastnika, plemiča Felix-a pl. Lenck-a, je bil raški grad zdaj v teh, zdaj v onih rokah. Omenjeni si je plemiški naziv menda kupil in se okoli leta 1888 poročil z neko bogato Američanko. V njegovem času se je na današnjem »Krebserju« na desni strani, razprostiral velik cerov gozd, na levi strani pa so bili veliki vinogradi, ki pa so bili opustošeni po trtni uši. Nove vinograde je plemič nasadil na »Senicah«. Ta graščak ima kar nekaj zaslug, med drugim je bil tisti, ki je za Rako v letu 1898 izposloval telegrafsko zvezo. V tem času je na grad dal napeljati tudi vodovod, ki ga je poganjal motor, kateri je bil nameščen na »Poltru«, od koder je črpal tudi vodo. V času razprodaje graščine je dal posekati cerov gozd. V ta namen je v kraju dve leti obratovala tudi žaga, ki je razrezala ves posekan les. Grad je bil leta 1905 prodan. Zadnji lastniki, ki so razprodajali graščinsko zemljo so bili Lavrenčič iz Postojne, Šerko iz Cerknice ter Modic iz Blok. V tem času so bile skoraj vse hiše krite s slamo.

Župnišče je bilo najprej tam, kjer se nahaja današnji občinska stavba. Sedanje župnišče je bilo last grofice Benedice Caizelli. Ker je bila brez potomcev, je premoženje zapustila cerkvi. V času razpusta cistercijanskega samostana v Kostanjevici, so v raško cerkev prinašali orgle, velik zvon, star približno 400 let, kelih in monštranco. Cerkev Sv. Lovrenca naj bi zidali italijanski zidarji, menda še za časa Cirila in Metoda. Župnik Anton Tavčar je dal okoli leta 1883 obnoviti kor in oltar.

Vzpetina »Cavsar«, ki se dviga v bližini župnišča je po pripovedovanjih dobila ime po tem, ker je bila na njej zgrajena uta, kamor so hodili duhovniki na oddih. Ime naj bi bila nemška popačenka besedne zveze »Zu Hause«.

Na bližnjih gričih so sledeče cerkvice: Sv. Neža na Vrhu pri Površju, Sv. Marjeta v Podulcah, Sv. Peter v Koritnici in Sv. Lenart na Ravnem.

Na Rako iz vzhoda vodi cesta Krško-Raka, iz juga Kostanjevica-Raka, od Zahoda Bučka-Raka, iz severa Studenec-Raka. Cesta, ki pelje iz Rake proti Šentjerneju se je nekoč imenovala »Baronova cesta«, po nekem baronu Hallensteinu, ki se je menda peljal v Pleterje in je naročil, da se mora koder se je vozil, zgraditi cesta. Zemlja, ki leži ob cesti, ki pelje preko Smednika proti Kostanjevici je bila v tem času kmečka last.

Šola na Raki obstaja nekako od leta 1800. Pred tem so poučevali v začasnih prostorih v najetih hišah. Prvi tak učitelj je bil Fran Malenšek, organist in cerkovnik do leta 1830, nakar ga je nadomestil njegov pomočnik Dragotin Drnovšek. V letu 1832 je farna občina sezidala šolsko poslopje, ki je bilo tam, kjer danes najdemo novo občinsko stavbo. Isto leto je bil nastavljen tudi prvi redni učitelj Alojzij Malenšek, ki je tu služboval vse do leta 1869. Na njegovo mesto je prišel Anton Javoršek, za njim pa Gašper Gašperin ter končno Jernej Pirnat.

V začetku šolskega lea 1875/76 se je razširila enorazrednica, ko se je iz učiteljskega stanovanja preuredila druga učna soba. Naslednji šolski upravitelj je bil Fran Lunder. V tem času je med šolsko mladino razsajalo precej kužnih bolezni, predvsem davica in griža.

Dne 10. julija 1901 se je položil temeljni kamen za takrat novo šolo, 16. 9. 1902 pa je bila slovesna otvoritev nove trirazredne ljudske šole. K gradnji šole je največ pripomogel baron Schönberger, okrajni glavar v Krškem. Šoli je bila ob njegovem prizadevanju podeljena tudi subvencija 6000 K iz potresnega sklada. Nekaj je prispeval tudi deželni odbor Kranjski. Leta 1910 je prevzel mesto upravitelja Janko Golob. Ko je število učencev naraslo so skušali doseči, da bi se šola na Raki razširila, vendar so bila ta prizadevanja brez uspeha. Pouk se je izvajal tudi ves čas med prvo svetovno vojno, seveda pa je bil okrnjen. V letu 1917 sta prišli na Rako dve stotniji vojaštva. Ena je bila nastanjena v šolskem poslopju, druga pa v gradu. Istega leta so na Rako prišli tudi begunci (103 Goričani), ki so zasedli prazna stanovanja na Raki.

Ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije je nastala nova država, šolsko delo in ostalo življenje na Raki pa je še dalje potekalo po ustaljenem redu. Prebivalci so se nadalje preživljali s poljedelstvom in živinorejo. S šolskim letom 1921/22 je bila šola razširjena v pet razrednico, uvedli so se tudi novi predmeti in sicer: srbohrvaščina, kmetijsko prirodoznanstvo in kmetijsko risanje.

Na Raki je bil v letu 1905-1906 zgrajen tudi vodovod, ki so ga gradili italijanski delavci. Kljub temu je v poletnih mesecih še vedno primanjkovalo vode.
V predvojnih letih sta bili na Raki precej močni organizaciji »Sokola« in »Orla«. Precejšnja nasprotja med prebivalci so nastala ob volitvah poslancev.

Račani so leta 1941 dočakali okupacijo. Oktobra istega leta so bili skoraj vsi prebivalci preseljeni v Nemčijo. Le nekaj družin je zbežalo na področje, ki je pripadalo Italiji. V vsej občini, je doma ostalo le 11 družin. V prazne domove so se naselili Kočevarji in kasneje tudi nekaj Hrvatov. Kočevarji so zemljo obdelovali slabo, uničili so večino vinogradov, saj dela z njimi niso poznali.

V šoli se je pouk nadaljeval. Tokrat v nemškem jeziku. Delovala je tudi pošta ter avtobusna zveza iz Bučke preko Rake v Krško.

Priseljeni Kočevarji so bili na Raki vse do maja 1945. Nemci so jih ob svojem umiku prisilno evakuirali, drugi so se uprli in tu ostali vse do osvoboditve. Prebivalci Rake so se vračali na svoje opustošene domove, pričeli popravljati hiše in urejati vinograde. Veliko prebivalcev je umrlo v taboriščih, nekaj jih je padlo tudi v NOB.

Slovenski pouk se je pričel 11.6.1945 leta. Na Rako so v letu 1948 napeljali elektriko, med leti 1952-1953 pa je bil obnovljen tudi vodovod.